V pohištvu IKEA se skriva precej več, kot bi si mislili: poleg lesa in lepila tudi papirnato satovje, ki poskrbi za trdnost in majhno težo izdelkov. V poljskem Zbąszyneku smo obiskali največji proizvodni kompleks znotraj IKEA Industry, kjer v štirih tovarnah vsako leto izdelajo približno 45 milijonov kosov pohištva. Proizvodnja je močno avtomatizirana in v njej sodelujejo številni roboti, a kot pravi generalni direktor Piotr Filipiak, ti še zdaleč niso popolni in ne morejo nadomestiti ljudi. Med ogledom smo spoznali tudi zgodbo o stari ribiški škatli, ki je navdihnila nastanek priljubljenih omaric, ter odkrili slovensko podjetje iz Bele krajine, ki dobavlja opremo za njihov razvojni center.
V poljskem kraju Zbąszynek, ki bi ga po velikosti lahko primerjali z Rogaško Slatino, se razprostira proizvodni kompleks, ki ga sestavljajo štiri tovarne. "Zbąszynek je največji proizvodni kompleks znotraj IKEA Industry," je pojasnil generalni direktor Piotr Filipiak.
Razsežnost kompleksa je težko zares dojeti. Na območju, velikem približno milijon kvadratnih metrov, dela okoli 3.500 ljudi. Obisk tovarn tako ni bil le kratek sprehod mimo proizvodnih linij, ampak smo večji del dneva preživeli med stroji, tekočimi trakovi in zaposlenimi, ki spremljajo proizvodnjo. Vstopili smo tudi v razvojni center, kjer preizkušajo nove materiale, izdelke, konstrukcije in načine izdelave.
V pohištvu je manj masivnega lesa, kot bi si mislili
Pri oblikovanju pohištva ima pomembno vlogo načelo demokratičnega oblikovanja. Po njem mora vsak izdelek združevati pet lastnosti: funkcionalnost, obliko, kakovost, trajnost in nizko ceno. Nobena od njih ne sme obstajati sama zase, izziv pa je najti pravo ravnovesje med njimi. To se odraža tudi pri izbiri materialov. V Zbąszyneku za izdelavo pohištva uporabljajo predvsem iverne in vlaknene plošče. Iverna plošča je sestavljena iz približno 90 odstotkov lesa in desetih odstotkov lepila. Pri njeni izdelavi lahko uporabijo tudi les, ki bi sicer končal kot odpadek: ostanke iz proizvodnje, sekance, žagovino in recikliran les. Zanimivo je, da je mogoče iverne plošče izdelati tudi iz stoodstotno recikliranega lesa, na primer starega pohištva. Takšne plošče imajo po navedbah podjetja enake lastnosti kot plošče iz svežega lesa.
Tako bolje izkoristijo lesno surovino, zmanjšujejo količino odpadkov in ohranjajo stroške proizvodnje. Vlaknena plošča je po sestavi podobna iverni, saj tudi ta vsebuje približno 90 odstotkov lesa in deset odstotkov lepila. Razlika je v tem, da je les pred stiskanjem predelan v posamezna vlakna. Zaradi tega ima plošča bolj homogeno strukturo in gladko površino. Uporabljajo jo na primer za pohištvena vrata, zaobljene robove in površine, ki jih je treba kakovostno lakirati.
Vlaknena plošča je približno dvakrat dražja od iverne, zato je ne uporabljajo povsod. Tanjše različice, na primer, najdemo na hrbtnih straneh omar in na dnu predalov.
Skrivnost lahkega pohištva je v papirju
Še bolj zanimiva je konstrukcija, ki jo uporabljajo pri izdelavi lahkega pohištva. Konstrukcijska plošča je sestavljena iz zunanjih plasti, okvirja in polnila. Okvir je lahko izdelan iz iverne plošče, vlaknene plošče ali masivnega lesa, v sredini pa je namesto polne lesene plošče izjemno lahko papirnato satovje, podobno strukturi čebeljega satja. Njegova naloga je ohranjati razdaljo med zunanjima plastema, s čimer plošči zagotavlja togost in odpornost proti stiskanju. Takšna konstrukcija omogoča, da je izdelek lažji, obenem pa dovolj trden za predvideno uporabo. Porabi tudi manj materiala kot polna plošča. Vijaki se ne privijajo v papirnato sredico, temveč v robne elemente iz iverne plošče.
V Zbąszyneku uporabljajo več konstrukcijskih načinov izdelave lahkih plošč. Pri enem je papirnato satovje obdano s klasičnim okvirjem, pri drugem so leseni elementi le na vzdolžnih straneh, tretjo, še razvijajočo se rešitev pa sestavljajo navpični robni elementi. Različne konstrukcije omogočajo prilagajanje izdelka, količine porabljenega materiala in hitrosti proizvodnje.
Od velike plošče do kosa pohištva
Ko so plošče pripravljene, se začne njihova obdelava. Razrežejo jih na ustrezne dimenzije, obdelajo robove in površine ter pripravijo posamezne elemente za sestavljanje. Končni videz lahko dobijo s papirno folijo ali pigmentnim premazom, ki deluje podobno kot lakiranje. Proizvodnja je močno avtomatizirana: od priprave dekorativnih folij, laminiranja in natančnega rezanja pod kotom 45 stopinj do avtomatskega vrtanja, vgradnje spojnih elementov in pakiranja. Kakovost izdelkov preverjajo s kamerami, laboratorijskimi testi in avtomatiziranimi kontrolnimi sistemi.
Avtomatizacija je posebej vidna pri pakiranju. Tudi ta del proizvodnje je pomemben za stroške logistike: pohištvo mora biti zapakirano tako, da zavzame čim manj prostora, da ga je mogoče učinkovito prevažati in da ga kupec lahko brez večjih težav odnese domov.
Od dedkove ribiške škatle do priljubljenih omaric
Ob proizvodnih številkah je zanimivo tudi, kako nastajajo izdelki, ki jih nato poznamo desetletja. Petra Enarsson, vodja razvoja programa pohištva za shranjevanje v dnevnih sobah pri IKEA of Sweden, je pojasnila, da je bil KALLAX (serija regalov, op. p.) zasnovan kot lahek, trden in cenovno dostopen kos pohištva za ljudi, ki se odselijo od doma ali si prvič urejajo stanovanje.
Z leti so mu dodajali predale, vrata in druge možnosti, osnovna konstrukcija pa je ostala aktualna. Prav prilagodljivost je ena od njegovih največjih prednosti. Police lahko postavimo pokončno ali vodoravno, uporabljamo jih kot knjižne police, pregrade med prostori ali podstavke za televizorje.
Če so regali nastali predvsem iz potrebe po preprostem in cenovno dostopnem shranjevanju, je pri razvoju omaric EKET pomembno vlogo odigrala osebna izkušnja oblikovalke. Njihov nastanek je navdihnila stara škatla Petrinega dedka, ki je delal na ribiških ladjah. Ko se je kot študentka odselila od doma, ji jo je podaril, škatla pa ji je prišla zelo prav pri pogostih selitvah. Lahko jo je namreč postavila pokončno ali položila vodoravno, odvisno od prostora in potreb. Tudi njen dedek jo je na različne načine prilagajal, da je svoj začasni dom na ladji naredil nekoliko bolj oseben. Prav zamisel o pohištvu, ki ga je mogoče preprosto spreminjati in prilagajati, je pozneje navdihnila razvoj modularnega sistema omaric.
Roboti ne pomenijo nujno manj zaposlenih
V tako velikem kompleksu je avtomatizacija neizogibna. Na nekaterih linijah roboti samodejno obračajo plošče, jih vrtajo, lepijo in pakirajo, zaposleni pa predvsem nadzorujejo procese in odpravljajo napake. A po besedah generalnega direktorja Piotra Filipiaka namen avtomatizacije ni preprosto nadomestiti ljudi z roboti. "Ko govorimo o avtomatizaciji, je prvi odziv pogosto, da se bomo znebili zaposlenih. Toda robot ni popoln," je pojasnil za Siol.net. Filipiak je povedal, da v enem od njihovih obratov zaradi avtomatizacije niso odpustili niti enega zaposlenega. "Želimo predvsem, da tehnologija prevzame ponavljajoče se in zahtevnejše naloge," je dejal.
Izdelke preizkusijo tudi virtualno, še preden izdelajo prototip
Po ogledu proizvodnje smo obiskali še razvojni center v kraju Zbąszyń. Na približno 11 tisoč kvadratnih metrih deluje 70 strokovnjakov, ki razvijajo nove izdelke in materiale ter preizkušajo nove rešitve. Njihova naloga je, da izdelke in proizvodne postopke razvijejo tako, da jih je mogoče pozneje učinkovito prenesti v tovarne. V centru izdelujejo prototipe, preverjajo materiale, preizkušajo kakovost in sodelujejo s proizvodnimi obrati po svetu. Letno opravijo več kot 500 testov izdelkov. Razvijajo tudi avtomatizirane rešitve, ki jih pozneje uvajajo v tovarnah. Preden izdelek sploh izdelajo v fizični obliki, lahko njegovo trdnost in obnašanje preverijo že v računalniku. Inženirji namreč izdelajo njegov digitalni dvojček in ga virtualno obremenijo. Tako lahko nekatere težave in šibke točke odkrijejo še pred izdelavo fizičnega prototipa.
Več si lahko preberete TUKAJ.