Ali bodo podatkovna središča gradili pod vodo?

Podvodna podatkovna središča imajo na prvi pogled veliko prednosti: lahko bi zmanjšala dostopnost in stroške hlajenja, povzročala manj odpora med prebivalci območij, kjer bi jih gradili, in lahko bi pomembno prispevala k izboljšanju zanesljivosti delovanja strežnikov.
Toda kaj se zgodi, če takšna podatkovna središča začnejo oddajati toploto ali iz njih uidejo nevarne snovi?

Musk bi v vesolje, številni drugi pa pod vodo

Ob Velikih jezerih v Severni Ameriki se na to vprašanje že pripravljajo, čeprav tam za zdaj (še) ni predviden noben tovrstni projekt. Medtem ko Elon Musk že dlje časa govori o možnosti postavljanja podatkovnih središč v vesolje, se pozornost tehnološke industrije usmerja tudi v precej bližje okolje – pod gladino jezer in morij. Dve podvodni podatkovni središči že delujeta ob obali Kitajske, po poročanju ameriških medijev pa naj bi administracija Donalda Trumpa razmišljala o štirih novih projektih v zatesnjenih podvodnih modulih ob obalah zveznih držav Maine in Aljaska.
Zamisel ni povsem nova. Podatkovno središče je v osnovi velika infrastruktura s strežniki, omrežno opremo in sistemi za shranjevanje podatkov. Ker strežniki med delovanjem proizvajajo veliko toplote, potrebujejo zmogljive hladilne sisteme, ki so pomemben del porabe električne energije celotnega objekta. Prav hlajenje je eden glavnih razlogov, da se raziskovalci in tehnološka podjetja zanimajo za postavitev podatkovnih centrov pod vodo.

Manjši poseg v lokalne skupnosti

Podvodna izvedba bi lahko odpravila tudi del težav, ki spremljajo gradnjo velikih podatkovnih središč na kopnem. Ti pogosto naletijo na nasprotovanje prebivalcev zaradi velike porabe elektrike in vode, hrupa hladilnih naprav, obremenjevanja lokalnega okolja ter sprememb v prostoru.
Podvodni objekt bi bil za prebivalce praviloma precej manj opazen, čeprav bi njegove okoljske posledice lahko segale daleč prek neposredne lokacije postavitve.

Davni poskusi obrodili spodbudne rezultate

Eden najodmevnejših preizkusov podvodnega podatkovnega središča je že leta 2018 izvedel Microsoft. V okviru projekta Natick je na morsko dno ob severni obali Škotske spustil zatesnjen modul s strežniki. Cilj je bil preveriti, ali lahko takšna infrastruktura deluje zanesljivo, kakšni so stroški vzdrževanja in ali je hlajenje z okoliško morsko vodo učinkovitejše od običajnih rešitev na kopnem.
Po dveh letih delovanja so bili rezultati presenetljivo dobri. Microsoft je ugotovil, da je bila stopnja okvar strežnikov v podvodnem modulu za 87 odstotkov nižja kot pri primerljivih podatkovnih središčih na kopnem. K uspehu naj bi prispevali stabilni pogoji v zatesnjenem okolju, odsotnost kisika in manjše temperaturne spremembe. Strežniki so bili namreč nameščeni v suhem, nadzorovanem okolju, ne neposredno izpostavljeni vodi.
Projekt Natick je pokazal, da je podvodno delovanje podatkovnega središča tehnično izvedljivo, vendar Microsoft poskusa ni nadaljeval v smeri komercialne uvedbe. Podjetje je sporočilo, da trenutno nima načrtov za postavitev novih podvodnih podatkovnih središč in da ostaja osredotočeno na odgovorno gradnjo ter upravljanje objektov na kopnem.

Potencial Velikih jezer

Posebno zanimiva možnost so Velika jezera, ki si jih delijo ZDA in Kanada. Pet ogromnih sladkovodnih jezer predstavlja eno največjih zalog sladke vode na svetu, ob njihovih obalah in v neposredni bližini živi približno 30 milijonov ljudi, med drugim v mestih Chicago, Toronto in Detroit.
Za podatkovna središča so zanimiva predvsem zaradi hladne sladke vode, ki bi lahko učinkovito odvajala toploto. V primerjavi z morsko vodo je sladkovodno okolje tudi manj agresivno do nekaterih materialov, čeprav bi bilo treba pri načrtovanju še vedno upoštevati korozijo, pritisk vode, usedline in druge tehnične dejavnike.

Več si lahko preberete TUKAJ.