Nova lestvica 40 evropskih držav, najprimernejših za digitalne nomade in delo na daljavo, prinaša nekaj presenetljivih rezultatov. Slovenija je sicer odlična šesta, a sta ju prehiteli kar dve državi, nastali iz nekdanje skupne države, veliko zahodnoevropskih razvitejših držav pa je pristalo krepko pod nami – Francija na primer na 37. mestu.
Digitalizacija in povezanost omogočata, da svoje delo lahko opravljamo kjerkoli, če je le dostop do mobilnega, stacionarnega širokopasovnega ali brezžičnega omrežja. In zakaj bi potem morali prebivati tam, kjer je sedež podjetja, in vsak dan potovati do pisarne in nazaj?
Evropske države so zelo različno pripravljene in prijazne do digitalnih nomadov in dela na daljavo. Dejavniki, ki na to vplivajo, so na primer cene najemnin, hitrosti interneta, stroški mobilnih in internetnih paketov, dostopnost skupinskih prostorov za delo (angl. coworking), znanje angleščine, možnost pridobitve vizumov in bivalnih dokumentov za digitalne nomade, varnost, zdravstvo in ponudba dogodkov za prosti čas.
Slovenija v dobri družbi
Slovenija je pristala na odličnem šestem mestu. Tik pod nami so v prvi deseterici še Češka, Španija, Litva in Romunija. V naših očeh priljubljeni Grčija in Italija sta precej nižje, prva na 18., druga pa na 20. mestu, a pozornost pritegne, da sta nad nami kar dve državi, nastali na prostorih bivše Jugoslavije: Hrvaška je tik nad nami na petem mestu, Črna gora pa še stopničko višje na četrtem. Na samem vrhu so zmagovalka Estonija, drugouvrščena Islandija in bronasta Portugalska. Po čem so nas prehitele?
Rešuje nas dobra kombinacija vseh meril
Slovenija ni nabrala veliko točk, ker bi v kateri kategoriji zelo izstopala, temveč zato, ker je zelo dobra v skoraj vseh kategorijah. Kot največji prednosti Slovenije navajajo varnost, po kateri smo na drugem mestu (prekosila nas je samo Estonija), in znanje angleščine kot merilo lažjega vključevanja na začetku, ko digitalni nomad še ne obvlada slovenščine, pri tem smo na tretjem mestu.
Dobro smo se odrezali tudi pri internetni infrastrukturi. V raziskavi so za povprečno hitrost interneta v smeri do uporabnika ugotovili 90,4 megabita v sekundi, internetni in mobilni paket pa vsak stane približno 15,07 evra na mesec.
Hrvaška nima prepričljivo hitrega interneta, a je vseeno malo nad Slovenijo
Malenkost nad nami je na lestvici pristala Hrvaška, ki je svojo prednost dosegla s kombinacijo vizumskih možnosti, varnosti, nastanitev in življenjskega sloga. Hrvaški vizum oziroma dovoljenje za bivanje traja do 540 dni, kar je druga najdaljša možnost med vsemi državami v raziskavi.
Hrvaška je tretja tudi po varnosti in četrta po razpoložljivosti nastanitev Airbnb na prebivalca. Povprečna najemnina za enosobno stanovanje v središču hrvaškega mesta znaša 663 evrov, za živila pa je treba v povprečju odšteti 232,46 evra na mesec. Toda, morda presenetljivo, hrvaški internet je bil v raziskavi najslabši med vsemi 40 državami, saj povprečna hitrost znaša zgolj 25,72 megabita v sekundi – premalo za pogoste videokonference in redne prenose velikih datotek.
Katere so prednosti Črne gore?
Še ščepec višje je pristala Črna gora, ki ima najcenejši vizum med vsemi državami – njegova cena je 26 evrov, traja pa do dve leti, kar je najdlje med vsemi državami. Zahtevani dohodek je le 1.121 evrov, povprečna najemnina znaša 576 evrov, povprečni mesečni strošek za živila pa 211,22 evra. Črna gora pa zelo peša pri zdravstvu, saj se je po tem merilu uvrstila komaj na 39. mesto.
Več si lahko prebrete TUKAJ.