“Koliko je vredno moje podjetje?” je ponavadi eno izmed prvih vprašanj podjetnika, ko se le ta prične poigravati z mislijo o prodaji svojega podjetja. V nadaljevanju bomo podrobno pregledali osnovne koncepte vrednotenja malih podjetij, ki se pomembno razlikujejo od večine poznanih metod vrednotenja, ponavadi bolj primernih za izračun vrednosti večjih družb, katerih deleži se prodajajo na organiziranih trgih.
Za začetek definirajmo pojem malega podjetja. Vsi poznamo, ali pa si lahko poiščemo, definicijo malega podjetja, kot ga določa Zakon o gospodarskih družbah. Mi pa se bomo definicije malega podjetja lotili malce bolj pragmatično. Malo podjetje bomo definirali kot podjetje, v katerem je lastnik hkrati tudi aktivno vpleten pri poslovanju na dnevni ravni.
Govorili bomo torej o vrednosti podjetja za lastnika, ki je hkrati tudi manager, včasih tudi vodja prodaje, nabave, razvoja, po potrebi pa tudi hišnik in čistilka. Verjetno nisem daleč od resnice, če trdim, da po tej definiciji med mala podjetja spada večina podjetij z manj kot 20 zaposlenimi. Pogosto pa podobno velja tudi za zasebna podjetja s 50 in več zaposlenimi.
Osnovne metode ocenjevanja vrednosti podjetja
Strokovnjaki se pri ocenjevanju vrednosti podjetij poslužujejo različnih metod vrednotenja, ki jih v osnovi delimo na statične in dinamične.
Statične metode vrednotenja (metoda prilagojenih knjigovodskih vrednosti, metoda presežnih donosov) se osredotočajo predvsem na vrednost premoženja in so pogojno lahko uporabne le v primerih, ko ima podjetje v lasti pomemben delež opredmetenih sredstev, poslovanje pa je šibko. Dinamične metode vrednotenja (metoda diskontiranega denarnega toka, metoda kapitalizacije) pa na vrednost podjetja gledajo skozi njegovo zmožnost ustvarjanja donosov v prihodnosti.
Katera izmed metod je torej najbolj primerna za vrednotenje malega podjetja za namen tržne prodaje?
Če vrednotimo podjetje z eno izmed statitčnih metod, ocenjujemo zgolj vrednost premoženja podjetja, tako izračunana vrednost pa ne vključuje premije za utečene posle, zato statične metode ponavadi niso primerne za ocenjevanje vrednosti delujočih podjetij.
Med dinamičnimi metodami vrednotenja se najpogosteje uporablja metoda DCF, ki ocenjuje vrednost podjetja na podlagi bodočih donosov pod predpostavko, da obravnava zrelo podjetje, s konstantno in predvidljivo stopnjo rasti donosov, predvideva pa tudi ločeno lastniško in upravljalsko funkcijo v obravnavanem podjetju. Glede na to, da imajo mala podjetja redko omembe vredne donose iz poslovanja in da ima večina malih podjetij lastniško ter upravljalsko funkcijo združeno v eni osebi, je tudi DCF metoda za ocenjevanje vrednosti malih podjetij neprimerna.
Kaj to pomeni? Da podjetje, dokler ni dovolj veliko, da bi imelo ločeno lastniško in upravljalsko funkcijo, na trgu nima nikakršne vrednosti?
Naredimo korak nazaj in se vprašajmo zakaj bi nekdo sploh želel prevzeti utečeno podjetje? Odgovor je v večini primerov enak – da bo z njim nekaj zaslužil. Več kot se v poslu skriva zaslužka, več je torej podjetje vredno. Ker pa pri malih podjetjih, kjer je lastnik ponavadi tudi aktivno vpleten v poslovanje, dobiček ni edini vir zaslužka, je na vrednost malega podjetja potrebno gledati širše, bolj življensko.
Denarni tok za lastnika podjetja
V zahodnem svetu, predvsem v deželah z razvitim kapitalizmom, so se za vrednotenje malih podjetij za namen tržne prodaje uveljavile dinamične metode vrednotenja, ki temeljijo na kazalcu SDE (Sellers Discretionary Earnings). Podobno, kot EBITDA (Earnings Before Interest, Taxes, Depreciation and Amortization) predstavlja oceno denarnega toka iz poslovanja za pasivnega lastnika oziroma investitorja, se SDE uporablja kot ocena zaslužka, ki je na voljo aktivnemu lastniku podjetja. S tem zaslužkom podjetnik financira svoj življenski slog, investira v nadaljni razvoj podjetja in plačuje davke. SDE torej poleg EBITDA vključuje tudi vse osebne koristi, bonitete in dodatke, ki jih podjetnik uživa tako v svoji lastniški, kot tudi managerski vlogi v podjetju.
SDE izračunamo tako, da EBITDA povečamo za strošek plače in ostale stroške zasebne narave lastnika (bonitete, potovanja, potni stroški, reprezentanca, materialni stroški zasebne narave,…) ter vse ostale stroške, ki niso nujno potrebni za poslovanje (sponzorstva, donacije,…). Logika je preprosta – ocenjujemo koliko zaslužka bo novemu lastniku ostalo na voljo, po tem ko se bo sedanji lastnik umaknil iz podjetja.
Multiplikator
Zaslužek v obliki SDE je torej skupni imenovalec o katerem je govora, ko za pogajalsko mizo sedita skupaj kupec in prodajalec podjetja. Poleg omenjenega zaslužka pa si bo vsak kupec želel izračunati tudi v kolikšnem času se bo njegova investicija v posel povrnila. Govorimo torej o multiplikatorju. Primer: multiplikator 3 pomeni, da se investicija kupcu povrne v 3 letih. Pri prodaji malih podjetij se multiplikator najpogosteje giblje med 1 in 3, odvisen pa je od mnogih dejavnikov, ki jih podrobneje opisujemo v nadaljevanju.
Na končno vrednost multiplikatorja lahko vpliva mnogo dejavnikov, ki so v večini povezani s tveganji, ki jih novi lastnik posla prevzema, na vrednost multiplikatorja pa pomembno vplivata tudi potreba po aktivni vpletenosti lastnika in višina denarnega toka.
V nadaljevanju naštevam nekatere dejavnike, ki pozitivno vplivajo na vrednost multiplikatorja:
- Dolgoletna tradicija in prepoznavnost na trgu
- Transparentna finančna poročila
- Konsistentna rast poslovanja
- Pomembna vrednost opredmetenih sredstev v strukturi prodaje
- Dobra ohranjenost opredmetenih sredstev
- Nizka fluktuacija zaposlenih
- Razpršenost dobaviteljev in kupcev
- Dolgoročne pogodbe z dobavitelji in kupci
- Inovativni in ekskluzivni izdelki oziroma storitve
- Očitne konkurenčne prednosti
- Zaželjena lokacija
- Dobri najemni pogoji
- Očitne priložnosti za rast
- Možnosti za izboljšave pri poslovanju
- Neizkoriščene kapacitete
- Rastoča panoga
- Visoke vstopne ovire
- Panoga po kateri je močno povpraševanje (proizvodnja, distribucija, B2B storitve)
- Možnost financiranja prevzema (s strani banke ali s strani prodajalca)
- Kredibilen in razumljiv razlog za prodajo (upokojitev, selitev, bolezen,…)
Potreba po aktivni vpletenosti lastnika prav tako pomembno vpliva na vrednost multiplikatorja. Manj lastnikove angažiranosti pomeni večji multiplikator in posledično večjo vrednost podjetja. Cilj vsakega podjetnika, ki razmišlja o prodaji svojega podjetja, bi moral biti vzpostavitev “samo-delujočega podjetja”, popolna neodvisnost poslovanja od lastnika podjetja namreč odpre tudi možnosti prodaje povsem novi skupini kupcev – investitorjem.
Vrednost multiplikatorja pa je odvisna tudi od višine denarnega toka. Pri manjših poslih, kjer denarni tok komajda zadostuje za (samo)zaposlitev lastnika, se vrednost multiplikatorja ponavadi giblje blizu 1. Za posle, ki generirajo 100.000 EUR ali več se multiplikator lahko giblje blizu 2, za posle, ki ustvarijo 500.000 EUR ali več pa se multiplikator lahko giblje tudi do 3. Ko se denarni tok za lastnika začne pribljiževati 1 mio EUR, pa je namesto SDE smiselno pričeti uporabljati EBITDA. Ker je vrednost EBITDA za isto podjetje ponavadi manjša, kot vrednost SDE, se tudi multiplikator temu ustrezno spremeni in znaša med 3 in 5, pa tudi več ko EBITDA preseže vrednost 2 mio EUR.
Izračun vrednosti malega podjetja
Vrednost vašega podjetja oziroma izhodiščno ceno ob prodaji vašega posla lahko torej določite tako, da denarni tok, ki je vam kot aktivnemu lastniku na voljo, pomnožite z ustreznim multiplikatorjem. S strokovnjakom za prodajo podjetij pa se posvetujte, kaj vse na ta način izračunana cena vključuje in kakšne so davčne posledice tovrstnih transakcij.
Razmišljate o prodaji svojega podjetja? Za brezplačen posvet na temo vrednotenja in prodaje vašega podjetja so vam na voljo strokovnjaki pri BorzaPosla.si. Pomagali vam bodo do odgovorov na vprašanja kot so: ali je vaše podjetje možno prodati, koliko bi lahko znašala tržna vrednost podjetja, kako diskretno komunicirati namero o prodaji, kdo vse so lahko kupci in podobno.
Avtor prispevka: Tomo Senekovič, BorzaPosla.si